Rok Marguč je tretji slovenski alpski deskar, ki si je okrog vratu nadel zlato snežinko ter hkrati prvi in edini svetovni prvak v paralelnem slalomu. Zgodilo se je 27. januarja leta 2013 v kanadskem Stonehamu. A to ni edina kolajna s svetovnih prvenstev v njegovi zbirki. Ima kar štiri. Poleg prestižnega naslova svetovnega prvaka še srebro iz španske La Moline (paralelni veleslalom) ter dva brona v paralelnem slalomu. (La Molina 2011, Lachtal 2015). 34 – letnik je Slovenec z največ deskarskimi kolajnami s svetovnih prvenstev. A kot sam, malo za šalo malo zares, pravi, bi celoten komplet z veseljem zamenjal za tisto najbolj žlahtno na prihajajočem domačem prvenstvu.
Rok, pred vami je že osmo svetovno prvenstvo. Prvič ste Slovenijo na SP zastopali že leta 2007 v švicarski Arosi. Spomini na premiero?
Kar dolgo je že tega, ampak spomini so lepi. Prvega pač ne pozabiš. Na tem prvenstvu sem bil najmlajši v ekipi. Poleg mene so deskali še Dejan Košir, Rok Flander in Izidor Šušteršič. Torej, predstavniki treh generacij slovenskega alpskega deskanja. Prvo pooseblja Dejan, ki se je tam tudi poslovil. V čast mi je, da sem imel možnost reprezentančni dres deliti s takšnim asom, legendo. Neformalni kapetan druge generacije je bil moj soimenjak Flander, ki je v Arosi dvakrat dobesedno »stresel« tribune! Odličen je bil tudi naš sedanji trener Šušteršič. Tretjo generacijo, ki še ni rekla zadnje besede, pa sem predstavljal jaz. Kot ambiciozni dvajsetletnik s solidnim 12. mestom v veleslalomu sploh nisem bil zadovoljen. Poraz v prvem krogu proti Francozu Nicolasu Huetu (kasneje ga je v četrtfinalu premagal Rok Flander, op.p.) je bil namreč zelo tesen.
Aroso imam sicer v najlepšem spominu. Gre za čudovito zimskošportno središče na visoki nadmorski višini, ki je dosegljivo z avtomobilom. Spomnim se, naj navedem to drobno zanimivost, da sem še ob zadnjem obisku tega turističnega mesteca tam opazil tudi trgovino slovenskega proizvajalca »outdoor« oblačil. V Arosi smo Slovenci očitno, tako in drugače, pustili močan pečat. Sam največjega marca 2013, ko sem tam zmagal na tekmi svetovnega pokala. Zadnja leta v Arosi žal ni več deskarskih tekem. Zahajamo v Scuol, v Arosi pa so osredotočeni na tekme v smučarskem krosu.
Najlepše spomine pa imate zagotovo na prvenstvi leta 2011 in 2013. v La Molini ste začeli serijo osvajanja medalj, komplet »snežink« ste popolnili že v Stonehamu.
Zagotovo. Nepozabni spomini. Prvi medalji v Španiji in nato kanadski Stoneham, kjer sem postal svetovni prvak. Vrhunec moje dosedanje kariere. V Kanadi je bilo ekstremno mrzlo, temperature so padle več kor dvajset stopinj pod ničlo, a mene je naslov tako zelo močno grel, še danes mi je toplo pri srcu, ko zavrtim tisti film (smeh, op.p.)
V velikem finalu je bil premagan sedanji trener Ester Ledeceke, Američan Justin Reiter. Tu pa tam rečeta kakšno besedo na to temo?
Ne, za obujanje spominov bo dovolj časa po karieri. Mislim pa, da se Justin, za razliko od mene, nerad spominja tistega slaloma in sam te teme ne bo nikoli odpiral. Američanom in Kanadčanom zmage na njihovem kontinentu zelo veliko pomenijo, drugo mesto zanje ne šteje …
Po Stonehamu ste serijo nadaljevali še z bronom v Lachtalu. Dve leti kasneje. Po osvojenem kompletu »zlato – srebro – bron« od leta 2013 na prvenstvih nastopate bolj sproščeno in neobremenjeno?
Morda, ampak moji cilji so še vedno visoki. Najvišji. Tako da, tista želja po stopničkah ostaja. Še posebej na domačih tleh. Rogla je pred vrati. Včasih malce v šali rečem, da bi celoten komplet štirih »snežink« takoj zamenjal za eno, najraje seveda tisto najbolj žlahtno, na domači Rogli.
Navijačev, ki dajejo dodatni pospešek na Jasi letos ne bo. To pogrešate?
Neposredni stik v živo z navijači seveda pogrešam. Da je to še kako pomembno, bolj kot smo se doslej zavedali, sem začutil na zadnjih tekmah v Rusiji, kjer so gledalci na tekmah dovoljeni. Ampak, tribuna bo polna tudi na Rogli. Času primerno bo to virtualna Zoom tribuna Zavarovalnice Triglav. Vabljeni k navijanju in spremljanju prvenstva kar iz vaše dnevne sobe. Se »vidimo« na Rogli!