Mednarodna smučarska zveza (FIS) je prvo deskarsko svetovno prvenstvo organizirala leta 1996 v avstrijskem Lienzu, kjer pa Slovenija ni imela predstavnikov. Že na drugem, leto kasneje, je deskal tudi Dejan Košir. Danes 48-letni Kranjskogorčan je nato tekmoval še na petih prvenstvih in se dvakrat povzpel na zmagovalni oder. Leta 2001 je v italijanski Madonni di Campiglio osvojil srebro v klasičnem veleslalomu, dve leti kasneje pa je v avstrijskem Kreischbergu postal svetovni prvak v paralelnem veleslalomu. Danes deskanje spremlja le še prek medijev. Prvega in drugega marca bo, na daljavo, spodbujal naslednike, ki se bodo za odličja borili na svetovnem prvenstvu na domači Rogli.
Dejan, dvajset let je že minilo od osvojitve vaše in tudi prve slovenske kolajne na FIS svetovnih deskarskih prvenstvih. Ste se v teh dneh v mislih kaj vrnili v januar 2001, se je morda oko ob jubileju (Dejan Košir je kolajno osvojil 22.1.2001) ustavilo v vitrini z deskarskimi lovorikami?
Čas res hitro teče. Ne, sploh nisem pomislil na to. Šele v tem trenutku, ko ste me spomnili na to dejstvo, sem na hitro zavrtel misli v januar 2001. Vse moje deskarske kolajne in pokali pa so zaenkrat še varno shranjene v škatlah in čakajo na »priložnost«. Najbrž si bom nekoč le vzel čas in uredil vitrino ali spominsko sobo v kateri bo častno mesto seveda imela tudi ta srebrna »snežinka« z Madonne di Campiglio.
(Srebrnemu Dejanu Koširju sta 22.1.2001 v Madonni di Campiglio družbo na stopničkah delala še zlati Kanadčan Jasey Jay Anderson in bronasti Italijan Walter Feichter. Dejan je na prvenstvu osvojil še 7. mesto v paralelnem slalomu in 29. mesto v paralelnem veleslalomu)
Je bilo pa to zadnje svetovno prvenstvo na katerem je bil na sporedu tudi klasični veleslalom z dvema vožnjama. Vam je bil takrat ta format bližje od paralelnega deskanja, ki je v nekoliko modificirani obliki aktualen še dandanes?
Klasični veleslalom je bil pred prvimi olimpijskimi igrami z deskarskim programom leta 1998 in še nekaj let zatem naša glavna disciplina. Ko smo izvedeli, da bo leta 2002 na igrah v ameriškem Salt Lake Cityju prednost dobil paralelni veleslalom, pa se je center pozornosti preusmeril v to disciplino. Sam sem imel najraje pravzaprav paralelni slalom, ki je bil v svetovnem pokalu v programu od vsega začetka. Po duši sem slalomist, paralelni slalomist. Spomnim se, da sem se svoje prve paralelne veleslalomske tekme nekje v Franciji lotil kar s slalomsko desko. Toda, kot sem že omenil, je v olimpijskem programu prednost dobil veleslalom in nato paralelni veleslalom, zato sem se seveda kmalu, kljub pripadnosti slalomu, resno posvetil tudi tema devma disciplinama, ki pa mi kot slalomistu po duši nista bili najljubši. Sem pa, menim da, tudi v veleslalomu dosegel zavidljiv nivo deskanja, imel sem odličnega trenerja.
To je bil takrat Nizozemec Thedo Remmelink.
Drži. Thedo je spomladi leta 1998, po olimpijskih igrah v Naganu (10. mesto, op.p.) zaključil kariero. Kot tekmovalec je bil izvrsten v hitrih disciplinah, v veleslalomu in superveleslalomu, slednji je bil v deskanju aktualen tudi še v devetdesetih letih. Naši ekipi (poleg Koširja sta jo sestavljala še Miha Rant in Tomaž Knafelj, op.p.) je prinesel veliko dodano vrednost. Zelo smo napredovali, rezultatska krivulja se je posledično dvignila tudi v klasičnem in paralelnem veleslalomu.
Do najvišje točke. Leta 2003 ste namreč v Kreischbergu postali prvi slovenski svetovni prvak v paralelnem veleslalomu.
V »mojem« paralelnem slalomu sem bil takrat peti. Po najboljšem kvalifikacijskem času me je v četrtfinalu premagal kasnejši prvak Sigi Grabner. Dan prej v paralelnem veleslalomu pa sem šel do konca …
Na tisti izjemni tekmi na avstrijskem Štajerskem, kjer so Avstrijci na vrhu pričakovali enega izmed domačih asov, ste po vrsti premagali sama velika imena alpskega deskanja. Fante, ki so, tako kot vi, pustili močno sled v tem športu. Premagani so bili Šved Richard Rikardsson, Avstrijec Sigi Grabner, Francoz Nicolas Huet in na koncu še Švicar Simon Schoch. Ste še kaj v stiku z nekdanjimi tekmeci?
Ne, nekih rednih stikov nimamo. Poti so se po naši športni karieri pač razšle. Tu pa tam pa vendarle pride do bolj ali manj naključnih a prijetnih stikov. Z omenjenim Nicolasom Huetom in še nekaterimi drugimi Francozi sem se v povsem drugem kontekstu slišal pred časom, pa s prvim olimpijskim zmagovalcem Rossom Rebagliatijem tudi. Ko je bil Tomaž Knafelj serviser na Švedskem in je v Areju obiskal Richarda Rickardssona sem govoril tudi s Švedom. Če bi se srečali v živo, ne bi zmanjkalo tem za pogovor, tudi kakšne anekdote iz tekmovalnih časov bi se najbrž spomnili …
Deskali sta na šestih svetovnih prvenstvih. Bogato kariero ste zaključili prav s slalomskim nastopom na svetovnem prvenstvu leta 2007 v Arosi.
Seveda to ni bil slučaj. Že pred sezono sem zaključek kariere načrtoval prav za to tekmo. (Dejan je po devetem kvalifikacijskem času v osmini finala premagal Kanadčana Matthewa Morisona, v četrtfinalu pa ga je ugnal kasnejši viceprvak Švicar Philipp Schoch. Na tej tekmi je bil bronast Rok Flander, op.p.). Ko sem v cilju Phillipu povedal, da je to moja zadnja vožnja v karieri je bil kar malce presenečen. No, res je bila zadnja, zelo zadovoljen sem odkorakal iz »deskarskega cirkusa« in zaključil to poglavje. Sem pa že imel načrte za prihodnost, točno sem vedel kaj bom počel. (Dejan se je po deskarski karieri posvetil delu v turizmu, v Kranjski Gori vodi butično apartmajsko naselje Kronau Chalet Resort)
Vsak športnik zelo rad nastopa tudi pred domačim občinstvom. V Kranjski Gori ste imeli možnost nastopati le na tekmi evropskega pokala (zmaga leta 2003 pred Rolandom Fischnallerjem, Rokom Flandrom in Andreasom Prommeggerjem), v Mariboru pa ste med leti 2003 in 2005 nastopili na štirih tekmah svetovnega pokala, dvakrat ste končali tik pod zmagovalnim odrom, na četrtem mestu.
Zelo lepe spomine imam na te mariborske preizkušnje v svetovnem pokalu. Mariborski teren mi je vedno ustrezal, vzdušje tam je bilo zelo prijetno. Spomnim se predanosti organizatorjev in delavcev na progi iz mariborskega Branika, ki so tako kot naši kranjskogorci iz ASK Kranjska gora pravi mojstri v pripravi odličnih terenov na katerih je užitek tekmovati! Pa tudi mesto Maribor mi je zelo všeč, že od nekdaj sem tudi navijač tamkajšnjega nogometnega kluba.
Na Rogli, ki tekme svetovnega pokala gosti od leta 2013 pa vas kot gledalca še nismo srečali.
Res je. Po tisti poslovilni tekmi v Arosi leta 2007 še nisem bil na deskarski tekmi. Te so seveda v terminih, ko imam kot turistični delavec največ dela. Sem pa na Rogli tekmoval v zgodnejšem delu moje kariere, na številnih domačih tekmah. Tako da Roglo, progo Jaso in samo prizorišče tekem dobro poznam.
Pa še stopite na desko?
Zelo redko. Že dolgo nisem deskal, nekoliko več smučam. Na alpski deski sem bil po karieri zgolj za eno ali dve posebni priložnosti. Če oziroma ko se bom znova lotil tega lepega športa, pa si bom kupil opremo za prosti slog. Da znova podoživim tiste občutke prostega deskanja, deskanja po pršiču in v celem snegu. Tako sem tudi začel, to me je pritegnilo v deskanje.
Kako podrobno pa spremljate deskarski svetovni pokal?
Če je tekma v neposrednem prenosu na televiziji si jo seveda z zanimanjem ogledam in držim pesti za naše deskarje. Gre za izredno uspešno generacijo z medaljami s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger. Seveda jim vse najboljše želim tudi na prihajajočem svetovnem prvenstvu na domači Rogli. Navijamo!
Dejan Košir je v bogati karieri nastopil na kar 174 tekmah svetovnega pokala, bil štiriindvajsetkrat na zmagovalnih stopničkah, od tega enajstkrat na najvišji! Kar šestkrat je zmagal v sezoni 2001/2002, ko je osvojil tudi mali kristalni globus v paralelnem veleslalomu. Nastopil je na šestih svetovnih prvenstvih in se v domačo Kranjsko goro vrnil z eno zlato (Kreischberg 2003, paralelni veleslalom) in eno srebrno kolajno (Madonna di Campiglio 2001, veleslalom). Tudi na olimpijskih igrah je bil zelo uspešen. Leta 2002 (Salt Lake City) je osvojil peto, leta 2006 (Torino) pa šesto mesto.
