Deske, takšne in drugačne, so pomemben del njegovega življenja. Več kot zgolj športni rekvizit. Širša slovenska športna javnost ga je dobro spoznala januarja 2007, ko je v švicarski Arosi zmešal štrene domačim favoritom in postal svetovni prvak v paralelnem veleslalomu, dan zatem pa si je prideskal še bron v paralelnem slalomu. Deskar, ki je kariero začel na tekmovanjih serije ISF in jo uspešno nadaljeval v FIS svetovnem pokalu je vrhunskemu športu pomahal v slovo deset let po rezultatskem vrhuncu v Švici. Kje? Na domači Rogli. Na hribu, kjer je tudi prvič stopil na snowboard. Čeprav tekmovalnega deskanja na Mavriciju živeči deskar ne spremlja več tako podrobno, pa bo 1. in 2. marca stiskal pesti za nekdanje kolege.
Ko smo nekaj športnih navdušencev povprašali po prvi asociaciji ob navedbi vašega imena, so bile praktično vse povezane z vašo osvojitvijo naslova svetovnega prvaka v Arosi leta 2007. Le-ta je močno zaznamovala vašo kariero.
Rezultatsko gledano je bila Arosa 2007 res vrhunec moje kariere. Poleg omenjenega zlata sem osvojil še bron. Prvenstvo v čudovitem zimskošportnem središču so domačini zelo dobro organizirali. Pregovorna švicarska natančnost pač. Vse je bilo kot iz škatlice, vsi natančni kot švicarska ura. Seveda so imeli »švicarski« načrt tudi kar se zasedenosti zmagovalnih odrov tiče. Pa vendarle se jim ni izšlo, prišel je neki »balkanec« in v olimpijski disciplini zmagal, z odra pa ni sestopil niti naslednji dan (smeh, op.p.)
(Rok je bil v Arosi oba dneva edini tujec na zmagovalnem odru. Vse preostale medalje so namreč osvojili Švicarji. V paralelnem veleslalomu sta bila ob Flandru srebrni Philipp Schoch in bronasti Heinz Inniger, v paralelnem slalomu pa znova srebrni Philipp in njegov brat Simon, ki je postal svetovni prvak)
S slovitima bratoma Schoch, pa Heinzom Innigerjem, Marcom Iselinom in Rolandom Haldijem so takrat domačini res imeli neke vrste sanjsko moštvo.
Bo držalo, ampak že pred tekmo je bilo vsem v naši reprezentanci jasno, da Švicarji v veleslalomu ne bodo zlati. Bil sem samozavesten in odločen, res »pravi«. Z omenjeno švicarsko ekipo in njihovimi številnimi odličnimi rojaki (Gilles Jaquet, Uelli Kastenholz, …) smo sicer lepe bitke bili že na tekmah pod okriljem ISF (International Snowboard Federation). Veliko tekem te serije je bilo prav v Švici. Tam in zanje sem bil, kljub mladosti, vedno zelo neugoden nasprotnik.
(Rok si je v svoji prvi sezoni na tekmah pod okriljem ISF prideskal prestižni naslov »rookie of the year« in bil nato v vrhu te priljubljene čistokrvne deskarske serije tekmovanj vse do leta 2002, ko so bile na sporedu še zadnje ISF preizkušnje …, op.p.)
Neugoden ste bili, če se še malo vrnemo v Aroso, tudi drugi dan tekmovanj, ko je bil na sporedu paralelni slalom. Peti čas kvalifikacij in nato zanesljivi zmagi proti Američanu Smithu in Italijanu Fischnallerju. V polfinalu pa se je ustavilo, Philipp se je vendarle »maščeval« za poraz dan prej.
Ta poraz bi pripisal moji relativno slabi fizični pripravljenosti, ki je bila bolj ali manj stalnica na moji športni poti. Sem se pa v malem finalu zbral in »zapeljal«, premagal Avstrijca Andreasa Prommegerja, tako da oder tudi drugi dan ni bil popolnoma nemško govoreči.
V tistem obdobju so bili izločilni paralelni dvoboji še povratni. Do zmage je torej vodilo osem dvobojev, v danes uveljavljeni »šprinterski« različici gre zmagovalec v finalu na progo štirikrat. Vam je zaradi »rezerve« pri fizični pripravi, v tistem obdobju »ušla« še kakšna višja uvrstitev?
Kot rečeno mi je ena vožnja v finalnih dvobojih bolj ustrezala z vidika fizične priprave. Je pa res, da so povratni dvoboji dovoljevali napake in nekaj taktiziranja. V sedaj uveljavljenem sistemu si deskar napake pravzaprav ne sme privoščiti. Tako da je težko reči in špekulirati kaj bi bilo, če bi bilo …
Nastopili ste na sedmih svetovnih prvenstvih pod okriljem FIS. Če je švicarska izkušnja tista »naj«, pa je verjetno korejska (Sungwoo, 2009) tista, ki ni ostal v najlepšem spominu?
Najbrž res, saj se preostalih skorajda ne spomnim več. V Koreji je bila »v igri« medalja, ampak tam se je zame žal slabo izteklo, v slalomu sem ostal na nehvaležnem četrtem mestu, v veleslalomu sem osvojil petnajsto mesto. Naj pa poudarim, da se je zame tam slabo izteklo le v rezultatskem smislu. Sicer imam tako na Korejo kot sicer na celotno deskarsko kariero zelo lepe spomine. Ne gre samo za tekmo, dvoboje, stotinke, pač pa za celotno doživetje. Ljudje, različne kulture, narava, …
Kariero ste končali januarja 2017 na domači Rogli. Torej deset let po Arosi. V kakšnem »borderskem« spominu imate Roglo?
Kot tekmovalcu mi s položnim terenom ni najbolj ustrezala. Sicer pa, super! Prav na Rogli sem prvič stopil na snowboard in se navdušeno učil zavojev in skokov medtem ko sta moj starejši brat in njegov kolega čez dan uživala na progi Jurgovo in zvečer v legendarni lokalni diskoteki.
Je deskanje še del vašega vsakdana?
Športi povezani z desko so moja življenjska filozofija. Izkoristim vsako dobro priložnost. Veliko več sem na vodi in pa v celem snegu, ko se lotim snowboardinga.
Kako pogosto se z Mavricija vračate v Evropo, Slovenijo?
Načeloma dvakrat letno. Zaradi aktualnih kriznih razmer pa zdaj seveda ne potujem. Skorajda dve leti bo že minilo od mojega zadnjega leta v Evropo.
Zimo pogrešate?
Zelo pogrešam hribe in trenutke miru, ki jih ponujajo predvsem v zimskem času.
Deskarski svetovni pokal še spremljate? Kako gledate na sotekmovalce in sotekmovalke iz generacije, ki še vztrajajo in so celo v vrhu?
Deskanja ne spremljam več. Tudi ostalih »mainstream« novic, ki jih ponuja večina medijev ne. Dejstvo, da moja generacije še vedno zmaguje, me veseli, seveda jim privoščim!
Ste sicer v stiku z bivšimi deskarskimi kolegi?
Ker živim na svetovno znanem »surferskem spotu«, se pri meni oglasi tudi veliko borderjev, ki se ukvarjajo s surfanjem, kajtanjem. Žal nam trenutna situacija ni naklonjena, surfamo samo lokalni navdušenci. Slovenci? Tudi. Pred leti me je obiskal Rok Marguč. Žan Košir je imel potovanje v načrtu, a ga je moral zaradi trenutne situacije prestaviti. Gostil sem tudi mojega dobrega prijatelja in nekdanjega serviserja slovenske deskarske ekipe Luko Rebršaka, pri meni se je oglasil tudi sedanji serviser naše reprezentance, Dare Centrih.
S čim se sicer ukvarjate?
Surfanje je moja strast. Surfam praktično vsak dan, tudi moja starejša hči je že surferka! Sicer pa ima moje podjetje v lasti tri restavracije, ukvarjamo se tudi z notranjem oblikovanjem in še kaj zanimivega bi se našlo …
Bi prek nas poslali pozdrave v evropski borderski svet?
Pozdravil bi predvsem Izija (glavni trener slovenske reprezentance Izidor Šušteršič, op.p.) in vse fante iz ekipe, saj se že dolgo nismo videli in slišali. Prepričan sem, da nam na Rogli vsaj ena kolajna ne uide. Za Slovence bomo pesti držali tudi na Mavriciju!
Rok Flander je nastopil na 143 tekmah FIS svetovnega pokala. Štirikrat je zmagal in bil še devetkrat na stopničkah. Deskal je na treh olimpijadah in bil kar trikrat med najboljšo deseterico (6. mesto, Soči 2014, paralelni veleslalom; 7. mesto, Torino 2006, paralelni veleslalom; 8. mesto, Vancouver 2010, paralelni veleslalom; 22. mesto, Soči 2014, paralelni slalom). S svetovnih prvenstev je v domačo Dragočajno prinesel zlato in bron (Arosa 2007). Švicarsko prvenstvo, kjer je blestel Rok, je bilo zelo uspešno tudi za celotno slovensko reprezentanco. V paralelnem veleslalomu je bil namreč Izidor Šušteršič osmi, Rok Marguč dvanajsti in Dejan Košir triindvajseti. V paralelnem slalomu pa Dejan Košir sedmi, Izidor Šušteršič osemnajsti in Rok Marguč dvaindvajseti.
